Regionalni pristop k zmanjšanju zalog streliva

Vlada Združenih držav Amerike je 6.–7. maja 2009 v Zagrebu na Hrvaškem priredila delavnico, s katero je v jugovzhodni Evropi začela izvajati Regionalni pristop k zmanjšanju zalog (RASR). Delavnice so se udeležili predstavniki obrambnih ministrstev in generalštabov iz Albanije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije, Hrvaške, Črne gore, Srbije in Slovenije, vladni uradniki Ministrstva za zunanje zadeve in Ministrstva za obrambo ZDA, ter predstavniki zveze NATO, agencije NAMSA, organizacije OVSE in programa UNDP. Delavnice so se udeležili tudi predstavniki podjetja za uničevanje neeksplodiranih sredstev EOD Solutions, Mednarodne fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min – ITF (International Trust Fund for Demining and Mine Victims Assistance), Informacijskega centra za protiminsko delovanje (Mine Action Information Center), Regionalnega centra za varnostno sodelovanje (Regional Center for Security Cooperation), projekta Raziskava o osebnem orožju (Small Arms Survey) in Centra jugovzhodne Evrope za nadzor osebnega in lahkega orožja (SEESAC). Na prvo delavnico RASR sta bila povabljena tudi UNMIK/Kosovo in Makedonija, vendar sta povabilo zavrnila, kar pa ne pomeni, da se prihodnjih srečanj ne bosta udeležila.

Udeleženci so opredelili pet prednostnih področij, kjer bi pobuda RASR lahko omogočila večjo usklajenost med akterji, ki sodelujejo pri projektu zmanjšanja zalog konvencionalnega orožja:

1. nacionalna in regionalna politika
2. infrastruktura
3. usposabljanje, izobraževanje in krepitev zmogljivosti
4. izmenjava informacij in najboljših praks
5. standardizacija

Ta področja delovanja bodo podlaga za nadaljnja srečanja RASR. Udeleženci so soglasno izrazili željo o udeležbi na naslednji jesenski delavnici RASR.

Udeleženci so opredelili številne probleme, povezane z nacionalno in regionalno politiko ter programi, ki ovirajo izvajanje regionalnega pristopa k zmanjšanju zalog. Ti problemi vključujejo pomanjkanje razumevanja in podpore s strani nacionalnih oblikovalcev politik, zlasti v zakonodajnih organih, spremembe in spore v nacionalnih zakonih, politikah in predpisih ter pomanjkanje usklajenosti donatorjev, kar povzroča vrzeli med dvostranskimi in večstranskimi projekti, hkrati pa tudi njihovo prekrivanje. Prizadevanja za uresničitev regionalnega pristopa dodatno otežujejo nizka stopnja zaupanja med vladami, nizka stopnja zavzetosti med političnimi voditelji in kratki izvedbeni roki.

Udeleženci so soglašali, da bi bilo te probleme mogoče rešiti v kratkem času, če bi bilo uničevanje konvencionalnega orožja redna točka dnevnega reda na konferencah, ki potekajo na visoki ravni obrambnih ministrov.

Infrastruktura je še eno od področij za spodbujanje regionalnega pristopa. Udeleženci priporočajo gradnjo in/ali posodobitev objektov, opredelitev objektov, ki bi lahko služili kot regionalni centri za uničevanje, izboljšanje vzdrževanja objektov in kadrovskih sistemov ter , zmanjšanje zalog. Ovire pri teh dejavnostih so v veliki meri povezane s finančnimi sredstvi, saj državam v regiji primanjkuje sredstev za obsežne infrastrukturne projekte, skrbi pa jih tudi sam obseg dela. Prav tako nimajo na voljo vseh podatkov o vrstah in količinah presežnih zalog v posamezni državi oziroma v regiji. Regionalni centri za uničenje se dodatno soočajo z zakonskimi ovirami, ki prepovedujejo prevoz orožja in streliva prek državnih meja.

Za izboljšanje infrastrukture so udeleženci predlagali izvedbo študije, na podlagi katere bo mogoče ugotoviti, kako, kje in v kolikšnem obsegu je mogoče s skupnimi prizadevanji prihraniti finančna sredstva. Predlagali so tudi izvedbo študije, ki bi preučila zmogljivosti posameznih držav na tem območju in ugotovila, ali jih je mogoče združiti in s tem izboljšati njihovo stroškovno učinkovitost. (Taka ocena na primer že obstaja za Bosno in Hercegovino). Vlade v tej regiji bi lahko dale prednost odmevnim in kratkoročnim projektom – denimo uničenju ali izboljšanju varnosti pri hranjenju zalog – s katerimi bi spodbudile politično voljo za nadaljnja prizadevanja za zmanjšanje zalog.

Usposabljanje, izobraževanje in krepitev zmogljivosti so še dodatni pomembni načini za spodbujanje regionalnega pristopa k zmanjšanju zalog. Skupno usposabljanje ne bo zgolj povečalo domačih in tehničnih znanj v regiji, izmenjave izkušenj, spodbudilo boljše razumevanje in podporo s strani oblikovalcev politik ter povečalo dostop do nacionalnih in regionalnih sredstev, temveč bo hkrati pomagalo vzpostaviti zaupanje med vojskami in obrambnimi ministrstvi v tej regiji. Glavna ovira, ki preprečuje regionalno krepitev zmogljivosti, je pomanjkanje znanj in regionalnega usklajevanja.

Sprva bi bilo treba vse dokumente in smernice o najboljših praksah prevesti v jezike regije ter tako izboljšati dostop do potrebnih informacij. Z vzpostavitvijo centralne zbirke dobrih praks, pridobljenih znanj in z njimi povezanih dokumentov bi lahko vzpostavili forum za izmenjavo informacij in sodelovanje. Razvoj skupnega programa usposabljanj in zmogljivosti ne bi zgolj zmanjšali stroškov, temveč bi pomembno prispevali k izmenjavi ,izkušenj in krepitvi zaupanja. Regija bi lahko tudi vključila vprašanja o fizičnem varovanju in upravljanju zalog ter uničenju konvencionalnega orožja med redne točke dnevnega reda strokovnih konferenc, namenjenih strokovnjakom s tega območja.

Udeleženci so prepoznali potrebo po izmenjavi informacij, preglednosti tehničnih in političnih mehanizmov ter okrepljenem regionalnem usklajevanju praks, kadar je to potrebno. Predlagali so, da se v kratkem izvede študija o nacionalnih zmogljivostih in postopkih, ki se uporabljajo v jugovzhodni Evropi. Za okrepitev sodelovanja bi se v tej regiji lahko vzpostavile neformalne delovne skupine na različnih ravneh tehnološkega področja ter področja upravljanja in politik, ki bi prispevale k izmenjavi praks, značilnih za posamezno območje. Dolgoročno bi se z vzpostavitvijo neformalne skupine vladnih strokovnjakov te prakse lahko okrepile in uskladile.

Regija je prepoznala potrebo po skupnih standardih za razvrščanje streliva, skupnih sistemih nadzorovanja streliva in nacionalnih centrih za stike. Nizka stopnja zaupanja med vladami in pomanjkanje usklajevanja ovirata tovrstno izmenjavo informacij. Tudi reševanje neskladij v nacionalnih zakonih in predpisih bo zahtevna naloga. Center jugovzhodne Evrope za nadzor osebnega in lahkega orožja (SEESAC) hrani zbirko podatkov nacionalnih centrih za stike, ki so odgovorni za politiko in programe, povezane z osebnim orožjem. Za kratkoročno izboljšanje usklajenosti bi morale vlade v sodelovanju s SEESAC vzdrževati redno ažurirano zbirko podatkov.

Na srednji rok bi bilo koristno opraviti celovito študijo o tem, katere sestavne dele nacionalnih zalog streliva je treba razvrstiti po standardih Združenih narodov. Dolgoročno bi regija lahko vzpostavila neformalno skupino vladnih strokovnjakov, ki bi okrepila in uskladila te prakse.

• Uvrstiti uničenje konvencionalnega orožja med redne točke dnevnega reda na rednih konferencah na visoki ravni obrambnih ministrov in načelnikov generalnega štaba v regiji, kot velja v primeru Jadranske listine
• Okrepiti Regionalni načrt izvajanja za jugovzhodno Evropo
• Organizirati regionalno srečanje na to temo

• Zgraditi in/ali posodobiti objekte
• Določiti objekte, ki bi lahko služili kot regionalni centri
• Izboljšati vzdrževanje objektov in kadrovskih sistemov
• Izvajati dodatne pomembne operacije za zmanjšanje zalog, ki bi spodbudile politično voljo in pobudo za nadaljnje izvajanje programov CWD in PSSM
• Izvesti študijo, na podlagi katere bi ugotovili, kako, kje in v kolikšnem obsegu je mogoče s skupnimi prizadevanji prihraniti finančna sredstva
• Izvesti študijo o nacionalnih zmogljivostih in postopkih, značilnih za to regijo, z upoštevanjem možnosti za njihovo okrepitev in izboljšanje stroškovne učinkovitosti.

• Prevesti dokumente in smernice o najboljših praksah v jezike te regije
• Vzpostaviti centralne zbirke najboljših praks, pridobljenih znanj in z njimi povezanih dokumentov
• Vzpostaviti neformalno skupino vladnih strokovnjakov
• Sodelovati s SEESAC pri vodenju redno ažurirane zbirke podatkov v nacionalnih središčih za stike

• Razviti skupen program usposabljanja in zmogljivosti
• Vključiti programa PSSM in CWD v programe strokovnih konferenc
• Vzpostaviti neformalne skupine s tehničnega področja, področja upravljanja in politik
• Seznaniti zakonodajalce in oblikovalce politik z nevarnostjo

• Izvesti celovito študijo o tem, katere dele nacionalnih zalog bi bilo treba razvrstiti po standardih ZN